»Otroci so upanje za človeštvo.«
NJENO ŽIVLJENJE IN DELO
Maria Montessori se je rodila v Anconi v Italiji, 31. avgusta, leta 1870. Ko je bila stara 12 let, so se njeni starši preselili v Rim, da bi imela tam boljše pogoje za odraščanje in šolanje. Spodbujali so jo, da bi postala učiteljica, saj je bila v tistem času to edina možnost kariere za žensko. Vendar se je Maria odločila drugače. Vpisala na študij medicine in tako po hudem boju z izobraževalnimi oblastmi na univerzi, postala prva ženska v Italiji, ki je študirala medicino. Končala ga je leta 1896. Kasneje je študirala še filozofijo, psihologijo in antropologijo, predavala na ženski univerzi v Rimu ter delala v klinikah in bolnišnicah Rima.
Svoje poklicno delo in raziskovanje je začela kot asistentka na univerzitetni psihiatrični kliniki v Rimu. Svoje prve izkušnje je pridobivala s »prizadetimi« otroki, ki so bili praktično izključeni iz družbe in zaprti v umobolnicah skupaj z duševno bolnimi odraslimi.
Z izobraževanjem teh otrok, se v njenem času v Italiji ni ukvarjal nihče. Ko jih je videla, kako se na tleh v prahu igrajo z drobtinicami kruha, se je odločila, da se bo borila za njihovo pravico do izobrazbe. Že leta 1898 je na pedagoškem kongresu v Torinu opozorila, da je vprašanje »prizadetih« bolj pedagoške narave kot medicinske.
Naslednje leto so v Italiji ustanovili » Nacionalno združenje za zaščito prizadetih otrok«, Marii Montessori so ponudili vodenje tečajev za učiteljice. Prizadete otroke otroke je dve leti od jutra do večera poučevala tudi Maria Montessori in jih uspela opismeniti. Sama je poudarjala, da sta bili ti dve leti njen prvi in pravi naziv iz pedagogike. Prav delo s temi otroki jo je prepričalo, da bi se s podobnimi metodami tudi zdravi otroci lahko neverjetno razvijali in se z lahkoto učili novih stvari.
Priliko za delo z »normalnimi« otroki je dobila leta 1907, ko so ji ponudili vodenje vrtca za predšolske otroke v enem najrevnejših predelov Rima – San Lorenzu.
Leta 1899 je Marii po uspešnem nastopu na pedagoškem kongresu v Torinu uspelo ustanoviti katedro za pouk umsko zaostalih. Vedno bolj je bila prepričana, da bi njena metoda opazovanja otrok bila primernejša od metode, ki so takrat uporabljali za normalne otroke. Tako je leta 1907 v San Lorenzu ustanovila prvo Hišo otrok oziroma »Casa dei Bambini«.
Temeljna predpostavka pedagogike Montessori je, da je otrok sposoben samoizgradnje in samovzgoje s pomočjo učitelja, asistenta, ki je usposobljen za raziskovanje in opazovanje otrok, ki otroku pomaga, da dela in se uči sam v skrbno pripravljenem okolju-ambientu.
V Hišo otrok so prihajali ljudje z različnih koncev in si ogledovali te posebne otroke, ki so se že v predšolskem obdobju naučiti pisati, brati in računati.
Znanstveniki, katerih dela je proučevala med samim študijem, so bili: Seguin, Roussaou, Pinel, Froebel, Pestalozzi, Itard.
Njen uspeh se je razširil najprej po Evropi, nato v ZDA, Kanadi Čile, Na Kitajsko, Japonsko in v Indijo.
Maria Montessori je umrla leta 1952 na Nizozemskem. Za svoje življenjsko delo je v zadnjih letih dobila veliko pohval in častnih nazivov; med drugim je bila trikrat predlagana za Nobelovo nagrado za mir. Mir na svetu je tisto, za kar se je Maria Montessori zavzemala z vsem svojim delom: izkoreniniti seme zla in postaviti temelje za razvoj družbe – temelje pa moramo začeti postavljati že ob rojstvu otrok.