»POMAGAJ MI, DA NAREDIM SAM«
je eden od osnovnih vodil pedagogike Marie Montessori
Pedagogika Montessori je stara več kot sto let. Razširjena je po vsem svetu, najbolj je doma v Evropi, Združenih državah Amerike, Indiji, Avstraliji in na Japonskem. V svetu je okoli 22.000 ustanov Montessori, od tega 5000 v Združenih državah Amerike. Tudi na Hrvaškem imajo 6 vrtcev in osnovnih šol Montessori.
Tudi v Sloveniji postaja pedagogika vse bolj prepoznavna, imamo več Montessori vrtcev in pa tudi zasebnih vzgojiteljev, ki delujejo po principu Montessori pedagogike. V Ljubljani Angelin vrtec letos praznuje že 10 obletnico. V Šentviudu pri Ljubljani že 5 leto deluje osnovna šola Montessori.
Za pedagogiko Montessori je značilno, da so v oddelkih otroci različnih starosti; ti sami izbirajo delo, to pa poteka v dolgih časovnih sklopih. Pristop Montessori pa je prepoznaven tudi po sodelovanju med otroki, v njem ni ocenjevanja in testov, učitelj daje napotke za učno snov pa tudi za socialne spretnosti učencem individualno ali v majhnih skupinah. Učitelj ne poučuje!
Maria Montessori je bila prva, ki je odkrila in dokazala, da imajo otroci “srkajoči um” in občutljiva obdobja, (za jezik, za red,…), ki pa po 6 letu izginejo, zato je predšolsko obdobje tako pomembno.
Opažala je, kako veliko koncentracije so sposobni mali otroci, kako vztrajno in iz lastnega vzgiba ponavljajo neko vajo, ki jo sicer že obvladajo in kako se v njih samodejno vzpostavlja ljubezen do reda in tišine. Opazila je, koliko jim pomeni, če lahko sami izberejo materiale za delo, ki jih privlačijo.
Vzgojni pristop montessori temelji na opazovanjih in odkritjih Marie Montessori.
Preko opazovanja otrok je prišla do spoznanja, da otroci delajo z vedno večjo zbranostjo in notranjim nadzorom (samokontrolo), če so v skrbno pripravljenem okolju.
Didaktične pripomočke, ki jih je imenovala ‘materiali’, je oblikovala in se še danes oblikujejo tako, da pomagajo pri razumskem razvoju, razvoju zbranosti, koordinacije, samostojnosti, pri socializaciji in občutku za red.
Metoda vključuje psihologijo in filozofijo otrokove rasti ter načela za usmerjanje tega razvoja. Osredotoča se na otrokove razvojne potrebe po svobodi znotraj meja in po skrbno pripravljenem okolju.
Vzgojni pristop montessori ni le pedagogika ampak način življenja, ki zahteva korenito spremembo razmišljanja in delovanja odraslega.
Ta ni tisti, ki dela namesto otroka, ampak spodbuja otroka, da sam razvija svoje brezštevilne potenciale. Otrok ima v sebi ‘notranjega učitelja’, ki ga vodi k razvoju teh potencialov. Odrasli smo le osebe, ki otroku skrbno pripravljamo okolje, da se v njem lahko v polnosti razvija.
Gibanje in raziskovanje.
Koordinacija celega telesa je tesno povezana z razvojem inteligence. Naši možgani se razvijajo v svetu, v katerem se gibljemo in delamo, ne v svetu, kjer sedimo za mizo in abstraktno tuhtamo. Montessorijeva je opazila, da je mišljenje najprej izraženo v rokah, šele nato v besedah.
Posebej roke so najdragocenejši učni pripomoček, s katerim otrok odkriva svet okrog sebe. Okolje naj otroku že od prvih dni življenja omogoča svobodno gibanje in spodbuja njegovo željo po delu. Otrok ne potrebuje stajice, hojice, postelje z ograjo…otrok potrebuje svobodo, da se lahko sam odloča, s katerimi materiali bo delal. Predšolski otrok si bi lažje zapomnil in predstavljal številko ali črko, če je bo lahko prijel v roko, ne da jo vidi samo napisano na papirju….)
Izbira
Montessorijeva je opazila, da otroci vzcvetijo, če imajo izbiro in nadzor nad svojim okoljem. Čeprav imajo dobri programi Montessori postavljene jasne meje tej svobodi, lahko otroci Montessori sprejemajo mnogo več odločitev kot v tradicionalnih šolah: kaj bodo delali, kako dolgo bodo delali, s kom bodo delali in tako naprej.
Otrok, ki svobodno izbira, sledi svoji notranji potrebi po učenju, rasti in preizkušanju svojih sposobnosti.
Raziskave na psihološkem področju kažejo, da sta svoboda in izbira (v skrbno pripravljeni, urejeni strukturi) povezani z boljšimi psihološkimi in učnimi dosežki. Vendar pa to ne pomeni, da lahko otroci delajo kar želijo, kot nekateri Montessori pedagogiko primerjajo z permisivno vzgojo. Otrok lahko izbira v določenih okvirih.
Potreba in želja po redu.
Otrok potrebuje urejeno okolje, prostor, kjer je prisoten red in so stvari na svojih mestih . Otrok naj ima svojo omaro, ki je nizka, da si lahko sam obesi stvari, sam gre v posteljo in iz nje, vse igrače naj imajo svoje mesto Red zelo veliko prispeva k občutku varnosti, k samozavesti in samostojnosti.
Potreba in želja po samostojnosti
je ena temeljnih potreb, na katero skuša odgovoriti vzgojni pristop montessori. Otrok želi biti dejaven, želi sam poskrbeti zase. Ste že slišali otroka govoriti: “Sam, hočem narediti sam!”Vsaka nepotrebna pomoč zavira otrokov razvoj. Otrok potrebuje samo to, da mu pokažemo, kako se določena stvar naredi, in da mu damo čas, da se tega sam nauči, ne da stvari delamo namesto njega.
Če otroku že od malega omogočamo samostojnost, potem se bo rad odločal za nove izzive in sprejemal nove odgovornosti. Če ima možnost izbiranja, samostojnega dela, potem počasi pridobiva zaupanje vase, z večjim samozaupanjem pa raste tudi otrokova pozitivna samopodoba. Kdor zaupa vase, je pripravljen dati svoj pozitivni prispevek svetu (zalije rože, pripravi mizo za obed, pobriše polita tla ipd.) – prispeva k temu, da je svet okoli njega srečnejši kraj bivanja, kar vodi v mir.
Potrebo in željo po disciplini.
Otrok potrebuje meje, znotraj katerih lahko svobodno in varno deluje. Za majhnega otroka naj bo pravil malo in ta naj bodo jasna. Otroka ne podkupujemo ampak mu postavimo meje in pravila, ki pa potem veljajo za vse in se jih dosledno držimo.
Otrok svobodno izbere material s police in ga uporablja, kolikor časa hoče. Ko z delom konča, material vrne na njegovo mesto na polici v enakem stanju, kot ga je dobil, da ga bo naslednji, ki bo želel delati z njim, našel pripravljenega.
Otroka, ki dela z materialom, nihče ne prekinja in ne moti. Otrokova dejavnost sme biti prekinjena le v primeru, ko z materialom ne ravna spoštljivo (ga uničuje) oz. ko s svojim ravnanjem moti delo drugih oz. krati njihove pravice.
Velik poudarek v montessori okoljih je na drži vljudnosti in spoštovanja do drugih. Če v takem duhu deluje odrasla oseba, ki je z otrokom, se bo tega ‘nalezel’ tudi otrok. Vzgojitelj z vzgledom pokaže, kako spoštujemo ljudi okoli sebe.. Veliko aktivnosti poteka individualno, ali pa so dejavnosti na črti, kjer so zbrani vsi otroci.
Sposobnost zbranosti. V nasprotju z našimi predstavami lahko otroci zelo dolgo delajo določeno dejavnost. Vendar se to zgodi le takrat, ko ta dejavnost izpolnjuje življenjsko potrebo v njih.. Naloga odraslega je, da otroka prav ‘hranimo’ – tako, da bomo nahranili njegovo celotno bitje. Pripraviti mu moramo okolje, ki bo bogato v stvareh, ki pomagajo rasti.
Montessori igralnica
Igralnica je razdeljena na osnovna področja: jezik, vsakdanje življenje, umetnost, pri mlajših še motorika, pri starejših od treh let pa matematika in znanost.
V njej so nizke odprte omare s policami in mize različnih velikosti.
Razred je razdeljen na področja, ki jih pogosto razmejujejo omare. Na vsakem področju so »materiali«, to je montessori izraz za razvojne, učne predmete za delo na določeni vsebini nekega področja (umetnost, matematika, jezik…).
Materiali so razporejeni po policah, kjer imajo stalno mesto. Otroci jih vedno pospravljajo na svoje mesto, da je tam pripravljen za drugega otroka. Zelo je cenjena občutljivost za skupnost in spoštovanje za potrebe drugega.
Otroci nimajo stalnih sedežev, lahko delajo za katero koli mizo, tudi na tleh na preprogah in se v dnevu gibljejo prosto po razredu. Otroci lahko izberejo samostojno delo ali delo v skupinah, ki jih oblikujejo sami, razen ko
ima vzgojitelj predstavitev.
Prostori so svetli, okna so v višino otrokovih oči, še bolje je, če so okna do tal in ima otrok možnost videti zunanji svet, kadar sam želi. Omare, mize stranišče, slike na stenah…vse je prilagojeno potrebam otroka. Vzgojitelja nimata svoje mize in stola, igralnica je v prvi vrsti namenjena otrokom.
V montessori učilnici je značilna tudi črta, ki je elipsaste oblike. Na nje otroci plešejo, hodijo in z vzgojiteljem izvajajo skupinske aktivnosti.
Na prvi pogled metodo montessori prepoznamo ob umirjenosti otrok in individualnemu pristopu, pa tudi po tem, da se otroci sami od sebe s pomočjo ponujenega materiala naučijo pisanja in branja ter računanja.